»Ko sem ob koncu dvajsetih opustila gledališče in začela pisati knjige, sem verjela, da mi bo uspelo.«

»Ne morem verjeti, da sem tukaj, da se danes o tem pogovarjamo. Hkrati pa sem ponosna in hvaležna, da sem prišla tako daleč, to je poklonu našemu Maticu, ki je bil od vseh nas.«

»Pomislil sem, to je čudno – kdo piše mojo biografijo.«

»Ko sem pisal Kihota, je bilo občutno drugače od vsega, kar sem napisal pred tem. To je bila razburljiva in hkrati strašljiva izkušnja.«

»To, da jo je pisala hči Marte Paulin Schmidt, ji daje poseben ton.«

»Vse je šlo k hudiču. To je bilo pred mojo zadnjo smrtjo (op. v knjigi piše, da je umrl štirikrat). Moral sem vrniti aro, sem si že sposojal denar, česar res ne znam. Visel sem skozi okno, živim v pritličju, in je šel Šteger mimo, pa sem mu rekel, pomagaj.«

»Želel sem pisati o ljubezni – razpadli ljubezni, obsesivni ljubezni.«

»V tem, da ne izdajaš, je čudovit mir. Izdajanje je grozljiv vdor v mojo zasebnost. Rad pišem. Živim, da pišem. A pišem samo zase in za lasten užitek.«

»Ja, zelo me moti. Feministka sem, pišem feministične eseje in govorim o feminističnih idejah – ko pišem leposlovje, pa sem umetnica, ustvarjalka.«